V domu starejših v Vojniku
je v torek, 21. septembra 2021,
v 81 letu starosti umrla Štefka Turk.
Sveta maša zadušnica in pogreb sta bila
v petek, 24. septembra 2021,
v župniji Črešnjice (Črešnjice 5, 3213 Frankolovo).
Gospa Štefka se je v z Dunaja v Slovenijo preselila 16. avgusta 2021.
Selitve se je zelo bala (prevoz, dokumenti, novo okolje...),
vendar je nato kar naprej ponavljala,
da se počuti zelo dobro, da so jo dobro sprejeli,
da je vse potekalo lepše, kot si je mislila...
V ponedeljek ob 18h je v telefonskem pogovoru povedala,
- da se veseli praznovanja rojstnega dne v krogu nove skupnosti,
- da jim bo prapranečak Patrik zaigral na harmonike, ki mu jih je podarila,
- da sta z pranečakinjo Polono uredile sobo in šle po nakupih,
- da ji Tone Levstek ureja še zadnje dokumente ob selitvi ter da so s tem že pri kraju,
- da je hvaležna vsem, ki ji pomagajo/mo,
- da pozdravlja vse v Dunajski skupnosti in pogreša nedeljsko sveto mašo ter druženje v bifeju,...
Gospod, da ji večni pokoj.

Naj počiva v miru!
zapisal: Matija Tratnjek

----------------------
Turk Štefka

Jesen prestopila je poletja prag in listje nežno rumeni,
a v zvoniku tam domačem zvon v slovo zvoni,
nasmeh na ustih je zaspal, korak za vedno je zastal …

V zadnjih dneh je zvon zvonil vam, spoštovana gospa Štefka Turk, ker je na žalost vaš korak za vedno zastal.

Vaše življenje se je pričelo 26. septembra 1940 v Borovju pri Sojeku, v družini Ribičevih. Kot dvanajsti otrok ste prijokali v naročje mami Tereziji in očetu Antonu. To je bil zelo negotov čas, saj se je kmalu začela štiriletna vojna, ki je z vsakim dnem prinašala neprijetnosti in strah, na koncu pa pustila posledice, s katerimi se je bilo potrebno spoprijeti in živeti. Otroci ste kar prekmalu odrasli, saj je bilo potrebno kmalu pomagati delati na domači zemlji, včasih pa še pri sosedih.

Po končani osnovni šoli ste ostali doma, saj dela ni nikoli zmanjkalo in prav so prišle vsake pridne roke. Vendar pravijo, da človek obrača, Bog pa obrne in tako je vas pot pred 51 leti popeljala v Avstrijo, na Dunaj. V istem času je prišla tja tudi gospa Alojzija Matijevič. Postali sta prijateljici za vedno. Zaposlili ste se v Slovenskem študentskem domu Korotan. Vaša prijaznost in pridnost sta kmalu osvojili srca zaposlenih in stanovalcev. Odlično ste se razumeli in z veseljem opravljali svoje delo. S sodelavcem, gospodom Tonetom Levstekom, ki je bil preko trideset let tudi vaš nadrejeni, sta postala družinska prijatelja. Spoštovala sta drug drugega in gojila pravo prijateljstvo. Prijateljstvo pa se tukaj ni končalo. Ker ste v svojem srcu že od malega nosili vero v Boga in spomin na domačo Marijo Rožnovensko, ste se tudi na Dunaju povezali s skupnostjo Slovencev, ki so hodili k slovenski sveti maši. Tam je bil duhovnik, gospod Matija Tratnjek, s katerim sta tudi stkala prijateljske vezi. Molitev in sveta maša sta bili za vas pomemben del življenja. Molili ste za svoje sorodnike, še posebej, če so bili v težavah, in vedno izmolili rešitev, zato so vam iz srca hvaležni.

Bili ste dobrovoljni, zvedavi, srčni, radodarni, natančni, (nikoli niste hoteli biti nikomur nič dolžni), delavni in prijazni, zato vam ni bilo težko v tujini najti teh dobrih prijateljev in ohraniti stike s sorodniki v Sloveniji. Ob rojstnih dnevih ste jih poklicali po telefonu in jim zaigrali na orglice. Radi ste bili v dobri družbi, kjer ste z veseljem zapeli in tudi zaplesali. Za vas je bilo zelo pomembno, da so bili drugi srečni.

Radi ste se vračali domov, kjer ste bili vedno lepo sprejeti. V hiši nečakinje Minke ste imeli svojo sobico, kjer ste bivali v času dopusta. Sorodniki so vam veliko pomenili. Nečakom ste bili kot druga mama. V njihovih srcih boste ostali zapisani kot zlata ženska. Vedno so vas z nestrpnostjo pričakovali in se veselili vsakega trenutka z vami. Karli in Jožica sta vas vsakokrat odpeljala tudi na svoj dom, kjer ste klepetali, obujali spomine in se veselili vsakega trenutka. Bili ste krstna botra nečakinji Minki ter pranečakinjama Poloni in Sonji in to nalogo ste prevzeli zelo odgovorno.

Vaše življenje je bilo prežeto z lepimi in težkimi trenutki. Najhujše je bilo, ko se vam je poslabšalo zdravstveno stanje. Na Dunaju vam je zelo pomagala prijateljica Alojzija. Če je bilo potrebno kaj popraviti ali urediti v stanovanju, vam je pomagal sosed, gospod Galos, njegov sin pa vam je prinašal stvari iz trgovine.

Verjetno se je bilo malo težko odločiti za vrnitev v domovino, saj ste morali zapustiti okolje, v katerem ste preživeli večji del svojega aktivnega življenja. Toda našli ste dom, in sicer Špesov dom v Vojniku, kjer so poskrbeli tudi za vaše zdravje, kajti v domu opravljajo tudi dializo. Tu ste bili srečni.

Ker je bilo potrebno urediti ''papirologijo'', so vam pri tem pomagali gospoda Tone in Matija ter pranečakinja Polona, ki je postala vaša zastopnica. Pri selitvi so vam pomagali gospa Alojzija ter gospoda Tone in Matija, ki sta poskrbela tudi za prevoz in vas v domu tudi obiskala. Brez njih bi se bili težko preselili.

V domu ste se s svojim načinom komuniciranja takoj priljubili sostanovalcem, ki so se radi družili z vami. Izžarevali ste posebno toplino in prijetnost. Polona je vsak dan po končani službi prihajala k vam, da sta poklepetali, uredili, kar je bilo potrebno, odšli po nakupih in podobno. A to je trajalo samo en mesec in pol.

V zadnjih dneh ste težko pričakovali svoj 81. rojstni dan. Vse je že bilo dogovorjeno in pripravljeno. S sostanovalci bi bili imeli torto, Patrik, na katerega ste bili tako ponosni, ker je igral harmoniko, bi vam bil zaigral. Naslednji vikend pa bi s sorodniki praznovali doma. Plan je bil izdelan do podrobnosti. A samo plan. Realizacija pa je postala nemogoča, saj so po Vašo dušo nepričakovano prišli angeli, da jo pospremijo v večnost. Za sostanovalce, sorodnike in prijatelje je to bil šok. Tako veliko stvari bi si si še želeli povedati, a se več ne da.

Spoštovana gospa Štefka! Beseda HVALA je verjetno premalo za vse dobro, kar ste v svojem življenju naredili za ljudi, s katerimi ste bili povezani. Ob vašem slovesu nečakom Minki z Alojzem, Karliju z Majdo, Jožici z Jožetom in Toniju s Klavdijo, pranečakom Poloni s Patrikom in Luko ter Sonji s Petrom, Marcelom in Mariso, Maši, Urški, Tamari z Matejem, Mateju z Lili in malim Anejem, Katarini z Miho, Veroniki, Ani in Kristini, ostalim sorodnikom, prijateljem gospodu Tonetu z družino, gospodu Matiji in gospe Alojziji ter sostanovalcem izrekam iskreno sožalje in sočutje. Vam, spoštovana gospa Štefka, pa želim miren počitek tukaj pri Rožnovenski Mariji, v Božjem objemu, kjer se boste veselili srečne večnosti, še naprej molili za najdražje in jih vodili s svojo ljubeznijo.
- poslovilni govor pri odprtem grobu: Milena Jurgec

POGREB / 24. september 2021

IZ ARHIVA FOTOGRAFIJ