Marija Tkalec roj. Smodiš se je rodila 7.1.1943 mami Mariji in očetu Viktorju Smodiš. Zakoncema sta se rodila dva sinova, ki sta kot osnovnošolca zapustila ta svet in Marija kot zadnji otrok. Zaradi socialnih razmer in siromaštva, je morala Marija v zgodnjem otroštvu služiti v družini trgovcev vaške trgovine v kraju Vučja vas, kjer je obiskovala osnovno šolo in tam dokončala šolanje. Vrnila se je na svoj dom, kjer je staršema v pomoč ponudila svoje roke in dobroto, ki jo je nosila v svojem srcu.

Za kratko je ostala doma, kajti ponudila se ji je priložnost glede dela na tujem. Sedem let je živela v Rotingenu v Nemčiji, kjer se je zaposlila kot gostinska delavka. Obisk rojstnega kraja in odraslost sta bila vzrok ljubezni, ki se je razcvetela med Marijo in Francem Tkalec. Franc je bil takrat zaposlen v Slovenj Gradcu in tudi na obisku v rojstni vasi. Marija se je vrnila iz Nemčije, nakar sta z možem zaživela družinsko življenje v Slovenj Gradcu. V zakonu se je Mariji in Francu rodila hčerka Suzana. Družinsko življenje je bilo prepleteno z ljubeznijo do staršev, ki so ji ostali v srcu kot uveli cvet, ki ga je potrebno z vso ljubeznijo negovati. Po treh letih se je Marija z družino preselila domov k staršem z upanjem, da pride dan, ko bodo lahko zaživeli v novem domu. Zakonca Tkalec sta se odločila za delo v Avstriji, hčerka Suzana pa je živela pri starih starših, kjer se je učila besed in korakov za srečno življenje. Beseda hvala je bila mnogokrat izražena v mislih in besedah, mnogo noči je jokalo srce, saj se je zdaj pokojna Marija morala sprijazniti z dejstvom, da bo hiša dograjena, hčerka bo odrasla, prišli bodo vnuki, a sama bo tista, ki bo plačala ceno tujine. Tujina ji je dala mnogo, ji oblikovala življenje, podarila ji je mnoge obraze dobrih in sočutnih ljudi – ni ji bila mačeha.

Iz njenega pogovora je bilo zaznati spoštovanje do Dunaja, ki ji je bil dolgih 43 let prvi dom, v katerem so ostali neizbrisni trenutki sreče vsakdanjika ter žalosti ob bolezni moža in njegove smrti. Dolga leta se je borila z odpovedjo ledvic in preizkušnjo vsakodnevne dialize. Bolezen ji je korenito spremenila življenje ob bolniških staležih in nenehni bojazni ali se zbudi v novi dan. Po prvi uspešni operaciji ledvic je zaživela svobodno in zdravje sprejela kot Božji dar. Dočakala je upokojitev in starost, ki je navrgla še nove bolezni ter stiske. Kolikor ji je dopuščalo zdravje, je prihajala domov k hčerki Suzani in vnukoma Anji ter Aljažu. Hčerko in vnuka je kot babica vedno nosila v svojem srcu, ko je bila daleč na tujem. Krhko zdravje in navezanost jo je primoralo ostati ob tistih, ki so ji ves čas ohranjali zdravje. Operacija srca, vnovična odpoved ledvic in še ena operacija, so ji tako izpili moči, da je z vsakim dnem usihala v objem večnosti. Pod težo bolezni je kot dobra kristjanka stopila v večnost v svojem 74 letu. Gospa Micka je umrla 18.8.2016 v bolnišnici na Dunaju. Pokopana je bila 22.8.2016 na pokopališču na domačem pokopališču na Melincih v župniji Beltinci. Spominjajmo se je v svoji molitvi in medsebojnih pogovorih. Gospod, daj ji večni mir in pokoj. Naj počiva v miru.

Povzeto po govoru predstavnika krajevne skupnosti na pokopališču na Melincih.